Jon Derganc, Brezna (2010/2011) – oris

Jon Derganc: Brezna
11 črno belih srebro-želatinskih fotografij, 2010 – 2011

Advertisements

Dergančeve fotografije v črno-beli izvedbi dramatizirajo to, kar je očitno, ne implicitno. Tako se vsaj sprva zdi. Oblikujejo tri tipe gledalca. Proces, ki sovpade s tremi shemami pogleda in teoretičnimi okvirji, ki jim ti pripadajo. V skladu s tem se nadalje oblikujejo trije tipi branja in sicer okoli strukture, ki se jo da razdeliti na ospredje, ozadje ter njun prehod.

V ospredju se konstituira scena geografskih elementov, žive in nežive narave, ki jih vitalizira konstrastiranje s črnino, praznino, ki iz kadra in fragmentiranega odseka narave napravlja avtonomni mikrokozmos. Vrednota slednjega je detajl in fragment, vselej v odnosu z imaginarjem mikroskopske povečave, o kateri govori že G. Bachelard v Poetiki prostora (natančneje, v poglavju o miniaturi). Tam je mogoče zaslediti: “Tako je učeni botanik v cvetu našel miniaturo zakonskega življenja, začutil je nežno toplino dlačja, videl je mrežo, ki ziblje zrno. Iz skladnosti oblik je sklepal o udobju domovanja.” Lahko bi rekli, da je to mesto estetike golemu očesu nevidnega. Božja kreacija za človekovim hrbtom. Seveda, izključno panteističnega boga, ki se kaže v redu narave. Ali drugače, mesto božje geometrije in lepote variabilnih form. Pogled, ki ga konstituira tovrstna scena je predvsem pogled enciklopedičnega sveta botanika in pa fantastična topologija, ki ga pospremlja — topologija rojstva moderne znanosti.

Na drugi strani se kot njeno nasprotje okoli požirajoče črnine ali praznine konstituira druga scena, kjer intenzivnost črnine, se pravi ozadje podobe, stopi v ospredje in spravi upodobljeno živo in neživo naravo iz fokusa. Osrednja vrednota postane diferencirajoča intenzivnost monokroma. Mračni svet podzemlja, kjer vrednote padejo in se na novo rojevajo. Tu je mesto tistega onstrana, ki iz eksistencialne tesnobe ob človekovem soočenju z lastno minljivostjo napravlja sublimno.

Vendar pa je vredno opomniti, da tu ne gre za romantično vprašanje narave kot temačne, kreativne sile, saj je ta pripada prejšni shemi. Vprašanje izvora, ki ga porojeva nasprotje med svetlobo in temo, vprašanje geneze je podtalje mikroskopskega detajla. Še kar zadeva povečevalni pogled, kjer se forme ne nazadnje konstituirajo preko nešteto miniskulnih svetlobnih razlik in kontrastov. — Izvor kot tudi geneza je ne nazadnje še kar problem botanika.

Črnina, ki stopi s tem tipom pogleda v ospredje prej zadeva pogled kvantnega mehanika. Je nekakšna virtualnost, ki napravlja fenomenološko črnino za irelevantno. Je noč, kjer so vse krave črne, a kot take nič manj krave. In konstituira tretji pogled. Pogled samega stičišča med ospredjem in ozadjem. Rob, ki nivelizira celotno sceno in spravi v ospredje logiko delnih objektov. Tukaj se konstituira pogled psihoanalitika.

Ti trije pogledi v fotografijah nimajo egalitarne pozicije. Določene fotografije privilegirajo enega, določene drugega. Od tod tudi učinkovitost serije fotografij kot serije.

Vendar zaključiti na tem mestu, bi pomenilo fotografije drastično podceniti. Kot rečeno, fotografije razumljene na ta način dramatizirajo očitno. Toda za to očitnostjo tiči četrti tip pogled, ki diametralno preči vse tri elemente podobe. Gre za pogled izhodiščnice, niti ne za matematikov pogled, ne tovrstne izhodiščnice, pač pa pogled, ki beži. Pogleda, ki ne izpostavlja določenih vizualnih elementov v škodo drugim, temveč jih vse skupaj zavrača v prid izničenja vida.

Author: Domen Ograjenšek

Writer, art critic, curator, PhD candidate at the Akademie der bildenden Künste Wien

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s