Na moji koži strašno straši

Ko panelistka ameriške medijske hiše MSNBC ob razpravi o demokratskih kandidatih nagovori stališča vermontskega senatorja z opazko “Bernie Sanders makes my skin crawl,” nesluteno zadane ob nenavadno materialiteto, v kateri se nakazuje možnost razrešitve zagat, ki se v času splošnega razmaha “fake news”, “deep fakes”, itd. porajajo okoli vprašanja resnice in dejstvenosti.

Naježeno kožo pokaže kot eno tistih zastarelih orodij, ki se v času kriz, utegnejo izkazati za ključna. Kot bajalica, ki nas bo sredi informacijskih vojn pripeljala do pravega vira. Odprte pore, naježene kocine, prisluhnejo spektralnim glasovom informacijskega mrmranja, tako da ob ključnem trenutku, ko nam nevarnost resno preti, ta zažene svoje imaginarne mehanizme, nevidne vajeti, ki skoznjo spuščajo vrsto teles: toksinov, hranil — spektralnih gostov, informirajočih afektivno valovanje centralnega živčnega sistema, naše razpoloženje, inhibicije, težnje in naposled prepričanja.

Zdi se, da govor več ne zadošča. Ko panelistka poseže po telesu, naleti na kožo kot razprostrto hišo strahov.

1. Kaj je naježena koža?

Kot pravi Rukmini Callimachi, voditeljica podkasta Caliphate časopisa New York Times, je izkušnja intervjunja rekrutov ISIS-a iz Zahoda srhljiva, “spooky” kot se sama izrazi, saj so njihove zgodbe in ozadja presenetljivo vsakdanja. Rekrut je lahko kdorkoli izmed nas, tudi — če ne predvsem — “ženska, ki posluša Coldplay, obožuje Harrya Potterja in se nadeja postati farmacevtka“. Na začudenje voditeljice, ti ljudje kljub vsem mundanim okoliščinam in interesom najdejo skupni cilj z radikaliziranimi člani ISIS-a. To naj bi situacijo naredilo srhljivo, “spooky“. Gre v tem sovpadanju mundanega in radikalnega zgolj za srhljivo naključje? Anonimni intervjujanec, nekdanji rekrut ISIS-a iz Kanade, svojo odločitev pojasni tako: “I always wanted something bigger […] We are living a really comfortable life here, a very comfortable life, and I don’t really get along with that.“ Ta izjava sicer še ni dovoljšen razlog za trditev, da je v mundanem udobju nekaj radikalnega, zato pa vsaj namiguje na to, da pri udobju vsakdana ne gre toliko za prijetno izolacijo od pretiranih dražljajev, temveč morda prej za nekakšno prekomerno, celo nevzdržno dražljivost. Dražljivost, ki nas muči, četudi se navidez nič ne dogaja, oziroma, še posebej, ker se nič ne dogaja, ker ni ničesar posebnega čutiti ali početi.

Papile naježene kože se vzdražijo ob hladu, strahu ali nenadnem občutku vznemirjenosti. Kaj pa ko ti držaljaji umanjkajo? Ko časovni vakuum udobja, ohranjanja statusa quo (ohranjanja se pri moči) ovija telo v debelo plast praznine, kjer so možni dražljaji že vselej posredni, posredovani, dražljaji na daljavo, nikoli docela prisotni, nikoli tu, niti stvar preteklosti — stvar ponavljajoče se prikazni pozabljenih travm? Ko so dražljaji sicer odsotni, a njihov efekt močan kot še nikoli?

Nekaj spektralnega se vrši v našem vsakdanu in to je moč čutiti na lastni koži. Ta kopica efektov brez očividnih vzrokov kožo pretvarja v razprostrto hišo strahov. Arhitektura te hiše je zaznamovana z nekakšnim intimnim strahom, ki ga je nemogoče opredeliti ali docela jasno artikulirati, četudi je sam marsikdaj povsem oprijemljiv. Tako ga lahko npr. čutimo, potipamo, saj tvori svojelastna tkiva, osebna celičja, katerih občutja vse težje prepoznamo kot naša lastna občutja. Gre za mesta mrtvinčenja, kjer kožo zaznamujejo odločitve anksioznega subjekta, ki ob poznih nočnih urah postaja hitra hrana. Subjekta, čigar tkiva so iz dneva v dan vse bolj polna toksinov, mikroplastike — vse bolj sintetična. Smo kar jemo (ali zaužijemo) in kar jemo, nas straši. Ta strah je kot nekakšen animizem slabih odločitev sredi družbeno-ekonomskega sistema, v katerem so najbolj onesnažena okolja vse manj okolja zunaj nas, vse manj naša okolja, pač pa mi sami.

Od tod tudi vsa srhljivost neke fiktivne novice o toksični ravni ameriških teles:

“The Environmental Protection Agency issued a bulletin Tuesday warning the bodies of American citizens, with their large concentrations of artificial, synthetic, and often toxic substances, have been reclassified as industrial waste. ‘The average human body is now only 35 percent organic, […]” The Onion via Stacy Alaimo 2010, str. 17

Kot je za humor često značilno, bralca tudi v tej novici tako pretrese kot razvredri: zada rane, ali bolje, spomni nanje in jih tudi že celi. Pa vendar vsi možni reparativni učinki ne morejo odpraviti nelagodja, ki ga vzbuja sum, da shrljivost, porajajoča se v tej fiktivni novici, ne prihaja nekje od zunaj: “The call is coming from within the house“. Sum, da monstruozno telo, katerega literarna komparativistika s psihoanalitičnimi poudarki povezuje s številnimi realnimi anksioznostmi v času nenadnih tehnoloških in družbenih sprememb, ni več telo tujka, telo rasializiranega ali seksualiziranega drugega, pač pa predvsem naše telo — preveto s toksičnimi telesi, delci mikroplastike, težkih kovin in drugega smetja, ki skozenj prenešajo sporočilo: “You are your own worst enemy.“

2. Sam svoj najhujši sovražnik

V horor noveli The Turn of the Screw Henrya Jamesa iz konca 19. stoletja je osrednjemu liku guvernese dodeljena polna avtoriteta nad otroci in dvorcem njenega delodajalca. Težko je reči, ali so duhovi, ki jih guvernesa med opravljanjem te naloge videva in preiskuje, zgolj objekt herojskega podviga zveste delojemalke ali pa le plod njene histerične domišljije.

Guvernesa se znajde v nenavadni razredni situaciji, nanjo je preložena vsa avtoriteta in odgovornost “gospodarja hiše”, s čimer je povezan tudi nenadni razredni vzpon, a se s to odgovornostjo — po mnenju literarnega teoretika Jonathana Flatelyja — le stežka spoprime. In sicer ne le zaradi dejstva, da je pač ženska v Angliji ob koncu 19. stoletja, temveč tudi zato, ker se do tedaj ni imela priložnosti naučiti vseh struktur občutja, ki pripadajo razredni poziciji in situaciji, v kateri se je znašla. Četudi svoje novo okolje opisuje z vsemi presežki, se guvernesa v njem počuti kot duh — nikoli zares pristotna. V tem okolju je sicer res večidel avtonomna, zato pa nič manj nemočna.

Monstruozno telo je v primeru te novele še razcepljeno na spektralno ne-telo duhov in na histerično delavsko telo protagonistke, ki jih vztrajno zasleduje. Dialektično preigrava in prevprašuje dualnost zunanjosti in notrajosti telesne kot tudi razredne izkušnje, ter bralca usmerja k razbiranju njunega stičišča v ti. strukturah občutja — tj. posredovalnih strukturah, v katerih se oblikujejo naše afektivne naveze na objekte znotraj družbenega reda (Flately 2008).

Njena gotska senzibilnost iz konca 19. stoletja je sicer že na sledi, pa vendar še daleč od srhljive drame, ki se bo tekom 20. stoletja in s prehodom v 21. vse bolj premeščala od razpetosti med materialnimi in nematerialnimi telesi, med živimi in mrtvimi, v smeri površine, kjer življenje preneha obstajati kot problem — kjer je živo že vselej deloma mrtvo, četudi mrtvo od znotraj (”dead inside, we are all so dead inside”).

V tem primeru se duhovi niti ob tistih poznih urah, ko se pordečele oči zavijajo pod oddeje vek, um pa omili kruti objem tesnobe, ne pojavljajo pred nami, zunaj nas, pač pa raje poseljujejo naša razbolela, zaležana kožna tkiva, z mrtvinčenjem animirajo preveti čut za tip in tvorijo sebi lastne strukture — prejle smo jih že imenovali celičja — tvorijo torej nekakšne strukture polne občutja, ki ga ne prepoznamo več kot svojega.

To daje koži njen spektralni karakter: občutek tisočerih duhcev, ki organizirajo tkivo ter ga navdajajo z bloki občutja. Morda je bližajoča se nevarnost celo res vermontski senator, morda najavljajoči se toksični šok naših teles, vsekakor pa je jasno, in sicer bolj kot je z besedami sploh možno izraziti, da se nevarnost bliža, da je neizogibna, in da nima zadržkov poseliti površine naših teles, se vpisati vanjo ter postati del nje.

3. Monstruozno telo kot koža, revna koža

Pomislimo na film The Silence of the Lambs. Četudi se za monstruozno telo Buffalo Billa, serijskega morilca poimenovanega po ameriškem vojaku, showmanu in lovcu na bizone iz 19. stoletja, katerega zbirateljski okus opusti kužuhe bizonov v zameno za dišeče kože mladih deklet — “It rubs the lotion on its skin, or else it gets the hose again” — če se zanj še zdi, da ga v celoti povzema njegova spolna in seksualizirana narava — serijski morilec je derogativno prikazan kot feminilen, spolno ambivalenten, narcis, katerega misli na lastno golo telo so “I’d fuck me, fuck me so hard” —, je, kot poudari Judith Halberstam v knjigi Skin Shows, v slovitem filmu mnogo primerov, kjer se koža poraja tudi kot teren razrednega boja.

Halberstam izpostavi zadrego detektivke, Clarice Starling, ko jo zloglasni Hannibal Lecter, medtem ko ji pomaga pri iskanju Buffala Billa, označi za žensko skrivajoč svoje delavske korenine za “slabim parfumom” in ceneninimi usnjenimi čevlji. Glede na poudarek, ki ga v filmu nosi koža, se zdi še kako pomenljivo, da Starling naposled izda ravno njeno ceneno usnje. Slaba, nizkorazredna koža v filmu neposredno označuje revščino ali vsaj njene sledi. In monstruoznost kože, ki nastopi z likom času neprimernega lepotnega guruja Buffala Billa, osrednje like ohranja le še za silo, medtem ko se vsa drama dogaja med porami, lojnicami, duhom in občutkom kože, ki se ji ali uspe ali ne uspe otresti revščine.

Gotska senzibilnost se danes izraža predvsem v lepotni industriji. Kot poroča Sofya Aleynikova v svojem prispevku Why Youtubers See Ghosts za platformo Rhizome, se med napotki za ličenja lepotnih gurujk Youtuba pogosto znajdejo srhljiva pričevanja o nadnaravnih izkušnjah — nenavadnih videnjih, izginulih kozmetičnih pripomočkih, nerazložljivih praskah na površini ličil in uničenih video posnetkih.

Naličena obličja youtuberk, katerih pore izginjajo pod plastmi skrbno zglajenega prahu, so obenem sopostavljena naježeni koži, ki jo le-te izpostavljajo v prid veljavnosti in avtentičnosti svojih pričevanj.

Kot pravi Aleynikova, so videji organizirani okoli pripovedovalke, ki se sooča z nevidnimi nevarnostmi, pred katerimi jo je potrebno rešiti. S tem je evocirana klasična romantična figura gotske literature, v skladu s katero je gladka ženska koža, v našem primeru negovana s številnimi skrbno izbranimi kremami in pigmenti, že vselej simbol nedolžnosti in vrline, ne glede na morebitno neavtentično, izumetničeno, ali celo moralno sporno vedenje pripovedovalke. Četudi komentarji pod tovrstnimi videji izražajo dobršno mero skepticizma in očitkov o manipulaciji mladega občinstva, subjekta vrline tukaj verjetno več ne gre videti v youtuberki, temveč v sami mladi koži — le-to je potrebno vestno ščititi pred koruptivnimi silami degeneracije in razpada.

To seveda pomeni, da so njihovi demoni fantastični, nekakšna eklektična fikcija prekomerno izpostavljenih milenijskih teles — ali kot pravi Aleynikova: “It is a collective exorcism of internet culture demons, a fantastic solution to an equally fantastic problem” — s katerimi se odpirajo številna vprašanja prisotnosti v virtualnem svetu, vprašanje videnega in biti viden, čutenja in biti čuten, ter predvsem izpostavljenosti in ranljivosti, ki je z njim povezana.

4. Podoba se znebi obraza, koža se osvobodi

Vplivna Youtuberka Collen Ballinger, na primer, opisuje svojo izkušnjo iz študentskih dni na religioznem kolegiju, kjer naj bi napadi demonov bili tako pogosti, da so študentske domove opremili kar s posebnimi duhovniškimi enotami za reševanje primerov obsedenosti. Te so z molitvami preganjale demone, ki niso le obsedali študentk, temveč tudi topili obraz pop princese Britney Spears z njihovih plakatov — talili njeno zglajeno retuširano obličje in tako razpuščali še zadnje sledi strukture in konsistence izpod že tako ali tako skrajno matiranih rožnato-rjavkastih odtenkov njene polti.

Na podobi, ki jo izriše Ballinger, naj na marsikoga učinkuje še tako smešno, je tudi nekaj srhljivo prepričljivega. Tako kot v primeru fiktivne novice spletnega portala The Onion, se v absurdnosti podobja njene pripovedi, skriva nekaj, kar nas v hipu vpne v obstoječe strukture realnosti. Spodbuja smeh, ki se morda začne kot krohot, zaključi pa verjetno kot živčno hihitanje; smejočim se ustom se pridružita potno čelo in z grozo navdane oči.

Pod vplivom demonov se namreč univerzalnost obraza, o kateri razpravljata Deleuze in Guattari v knjigi Tisoč platojev, se pravi njegova inherentna imperialna etičnost, stali s površine. Obraz pop princese Britney Spears se spremeni v nerazpoznavni madež in odteče. Kot posledica tega pa se libidinalna komponenta podobe z razpustom osnovnih parametrov obraznosti osvobodi distinkcije med objektom in njegovim ozadjem in zapreči možnost vzpostavitve romantične figure, ki bi jo kodirala in ji zagatovaljala formo. Naenkrat ni več figure, ki bi jo bilo potrebno reševati, niti rešitve, ki bi jo bilo mogoče obljubiti — nobenih mikrodermalnih duhovnikov, očetov celičja, da bi te branili pred nevarnostjo. Vse kar preostane, je obsedena površina.

Recept Youtuba je jasen: Neskončne sedimentne plasti pudra zmorejo prekriti spektralne rdečice in zapolniti široko zevajoče pore nizkorazredne kože. Dražeči premazi (“plumping glosses”) napenjajo razvlečena celičja ter razdražijo omrtvičene cone. Pa vendar vse to kozmetično razkošje spektralne dejavnosti ne zakrije povsem, kot je tudi razkošje zapuščenega ameriškega viktorijanskega dvorca nikoli ni. Težke zavese lahko ščitijo občutljivo dragoceno pohištvo pred žarki sonca, ne pa pred razpadanjem, ki ga povzroči hitro hlapenje bogastva v času velike gospodarske krize tridesetih let.

Rojstvo hiše strahov je namreč bistveno zvezano s prekinjenimi tokovi kapitala. Eklektičen nabor evropskih arhitekturnih stilov, ki se konec 19. stoletja še kaže kot simbol razkošja in zbirajočih se moči, je sedaj izraz slabega okusa, razpadanje razkošnih nepremičnin pa izraz zastarelih vrednot preteklosti, s katero se novoblikujoči srednji razred srede 20. stoletja ne identificira več.

Povsem možno da naplastenim milenijskim obrazom preti slična usoda, da v času, ko ti verjetno ne utegne pomagati niti green new deal, obličja postajajo le še kičasta nepremičnina, v katero nihče več ne želi investirati. Da mladost postaja zastarela vrednota, koža pa zapuščena zaplata, na kateri se kažejo prvi znaki nekih novih funkcij in struktur občutja: ne več obličje, temveč celičje, v katerem se ne prepoznamo več.

5. Obljuba

Tovrstne romantizirane gotske fantazme tako niso le stvar eksistencialne stiske. Ne glede na podobo, katere se držijo — to je lahko medijska podoba ameriških volitev, razredna podoba filma The Silence of the Lambs, histerična podoba prestrašenih lepotnih gurujk Youtuba, ali za obraz prikrajšana podoba Brintey Spears na plakatih v verskih študentskih domovih — te fantazme predstavljajo oblikovanje materialnih mehanizmov na strani vrednot, ki nas čakajo onkraj točke, v kateri se bližajoča nevarnost manifestira v polni meri. Ko postane vseprežemajoča — del nas. Zato kličejo po simulirani globini ter pretanjenosti besedišča in podobja gotske literature. Z njimi tihotapijo srhljivo zavedanje, da koža postaja svojevrstna entita, da jo zavzemajo materialni procesi in iz nje napravljajo abstraktno organsko površino: “blob“, ki nas v celoti ovija, prebavlja; blob, v katerem smo le tujek, nadležni abces, ki se mora samo še izsušiti in izginiti. Se pravi čista površina (s svojo lastno globino), nič več obsedena, temveč sama svoj subjekt.

Prej kot izraz eksistencialne stiske, je to obljuba prihodnosti. Obljuba obstoja dolgo zatem, ko človeška forma ne bo več zadoščala pogojem življenja. Obljuba obstaja po izumrtju.


*Pripravljeno za in predstavljeno v sklopu Topical Applications 2, samostojne razstave Žive Božičnik Rebec, Muzej sodobne umetnosti Metelkova (Prepih), 28 Jan 2020. Povezava

Stacy ALAIMO, 2010. Bodily Natures. Indiana University Press.

Sofya ALEYNIKOVA. “Why Youtubers See Ghosts” [online]. 05 Jul 2019, rhizome.org.

Rukmini CALLIMACHI, Andy MILLS, Caliphate [podcast], ep. 3, The New York Times

Gilles DELEUZE, Felix GUATTARI, 1983. Anti-Oedipus. University of Minnesota Press.

Jonathan FLATELY, 2008. Affective Mapping. Harvard University Press.

Judith HALBERSTAM, 1995. Skin Shows. Duke University Press.

Author: Domen Ograjenšek

Writer, art critic, curator

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s