Čas ‘bičane podobe’ — čas in minljivost v performansih Tiborja Hajasa

*Prvotno objavljeno v tretji številki revije Šum, oktobra 2014.

Umetniška pot Tiborja Hajasa se je vila od pesnikovanja, do konceptualnih del in naposled do performansa, ki ga je kot takega na Madžarskem prvi dvignil na avtonomno raven, se pravi ga razločil id takrat že vpeljanega happeninga in akcionizma. Njegova performativna praksa je bila zaznamovana z nekakšno slo po samouničenju, ki jo je mogoče zaznati tako na ravni njegovega telesa (predajal ga je sponam vrvi, prevez za oči in injeciranega uspavala), na ravni vidnosti (performansi so se odvijali v čisti temi, povsem nedostopni gledalcem, dokler jih ni le za hip razsvetlila bliskavica fotoaparata, utripajoča žarnica ali pojenjajoča bakla) in na ravni njegovega življenja (dve leti za tem, ko je pričel s svojo performativno prakso, jo je prekinila prometna nesreča, v kateri je izgubil življenje). Zato ni nenavadno, da je smrt pri avtorjih, ki so doslej pisali o njem, pogosto obravnavana kot eden izmed osnovnih elementov njegovega dela (“Osnovni elementi njegovega sporočila so bili smrt, trpljenje in seksualnost /…/”2), pri čemer je večinoma mišljena le nasilna smrt. Le tista smrt, ki jo spremljajo injekcijske igle, ščipalke za perilo, obveze, kri in sterilne gaze3 — pogosti elementi njegovih performansov4, ki pričajo o mazohistični in samodestruktivni plati njegovih del. 

Continue reading “Čas ‘bičane podobe’ — čas in minljivost v performansih Tiborja Hajasa”